SE SPOMNITE SEBE, KO STE BILI OTROK?

Pride trenutek, ko se nekoliko izgubimo v željah, pričakovanjih, v obveznostih in odgovornostih. V takšnem trenutku smo zbegani, razpršeni, nemirni…

Kaj storiti v takšnih trenutkih? Preverjeno pomaga, če si vzamemo čas in prostor ZASE.

Poiščemo mirni kotiček in se udobno usedemo nekam, kjer se zelo dobro počutimo (zame osebno je to v naravi, ob vodi, vi pa poiščite sebi najljubše mesto). Poskrbimo, da nas določen čas ne bo nihče motil.

Nekaj časa samo sedimo in skušamo z zavedanjem slediti utipu srca. Če vam bo lažje, lahko roko položite na predel, kjer zlahka čutite svoj utrip.

Nekaj časa ne počnemo nič drugega, zgolj sedimo in sledimo srčnemu utripu. Naj nas ne zmotijo misli, ki bodo sprva divjale vsevprek. Ostanimo osredotočeni na utrip. Sčasoma se bodo misli umirile, tudi utrip bo mirnejši.

Ko začutimo, da je pravi trenutek, si v spomin prikličimo sebe, ko smo bili še otrok. Morda nam bo najprej prišla na misel kakšna naša fotografija iz otroških dni, morda občutek, morda dogodek…

Karkoli se nam najprej ponudi, sprejmimo in ostanimo nekaj trenutkov v stiku s tem.

Naš notranji otrok je tisti del nas, ki je pogosto spregledan, a še kako potrebuje našo pozornost.

Dovolimo si biti nežni in ljubeznivi, prav to potrebuje naš notranji otrok. Poskušajmo začutiti, česa si ta trenutek želi. Je to objem? Je to dovoljenje, da se zjoče? Morda želi kričati, morda…?

Pobožajmo ga z besedami, povejmo mu, da ga imamo radi. Povejmo si, da imamo radi sebe takšne, kot smo.

Ko nam uspe pomiriti svojega notranjega otroka, se počutimo bolje. Zastavimo si vprašanja, ki nam bodo pomagala spomniti se sebe v otroških letih…

Kaj sem najraje počel-a kot otrok? Ob čem sem izgubil-a občutek za čas? Kdaj sem se počutil-a, da imam svet na dlani?

O kakšnem življenju sem sanjaril-a? “Ko bom velik-a bom…”? Kakšen je bil v otroštvu moj sanjski dom? Kdo vse je v sanjskem domu živel?

Kaj so bile moje največje želje, največje strasti v mladosti? Ob čem mi še danes zadrhti srce?

Ali živimo odgovore na ta vprašanja? Ali smo uresničili vse svoje otroške in mladostniške sanje, ali vsaj nekaj…ali morda ne (še)?

Morda je v teh odgovorih smerokaz za naslednji korak?

Z majhnimi koraki se začne. Spomnimo se, kolikokrat smo padli, preden smo se naučili hoditi. Nismo se ustrašili in nismo obupali. Shodili smo.

Ali zdaj (ko smo odrasli) hodimo v smeri, kamor nas vodi srce?

Več tovrstnih navdihov v rubriki OSEBNA RAST na www.mavricniportal.si.