
Navdih za tale zapis sta mi dali moji mavrični deklici. Z brezmejnim zaupanjem in optimizmom sta metali žogi v njima nedosegljivo visok koš. Po vsakem neuspelem poskusu sta z enako mero navdušenja ponovno poskusili. Najbolje od vsega pa je, da sta se ves čas glasno smejali. Neuspelih poskusov nista doživljali kot problem, pač pa kot izziv. Uživali sta v procesu, v igri, čeprav ni potekala tako, kot sta želeli.
Globoko sporočilo za odrasle, ki se vse prevečkrat zataknemo v svojih pričakovanjih. Kot vedno pravim: Od otrok se lahko odrasli veliko naučimo oz. se ponovno spomnimo. Hvala. Hvala. Hvala.
Dodaj odgovor